Orbea Alma

Moj vozni park je bogatejši za novo zverinco! To je hardtail (trdak) kolo španskega proizvajalca Orbea z imenom Alma G Team. Enako kolo vozi tudi svetovna prvakinja Tanja Žakelj in dvakratni olimpijski prvak Julien Absalon! Kolo je opremljeno z vrhunskimi komponentami Shimano XTR in PRO XCR. Nad kolesom sem navdušen, hkrati pa zaskrbljen, saj zdaj po koncu tekem ne bom več mogel uporabljati izgovorov v smislu: »če bi jaz imel tak bicikl...« ;)

Orbea Alma

Primož in Jernej iz trgovine Orbea.si na Linhartovi ulici v Ljubljani sta mi ponudila opcijo, ki je enostavno nisem mogel zavrniti. Moje staro MTB kolo, s katerim sem doživel veliko lepega, sem torej zamenjal z dirkalnikom Orbea Alma, letnik 2011. Kolo je sicer malce rabljeno, a to sploh ne bi vedeli, če vam tega ne bi povedal.

Moje veliko navdušenje nekoliko kvarijo bolečine v kolenu, ki so mi preprečile, da bi se že aktivneje pripravljal na sezono 2012. Trenutno hodim na fizioterapije, tako da bom moral resnejše treninge prestaviti na januar. S pozitivnimi mislimi zrem naprej in se noro veselim kros triatlon tekem z mojo novo Orbea zverino!

Hvala osebju iz trgovine Orbea, ker mi pomagajo na moji športni poti! Če se zanimate za nakup kolesa, obvezno zavite v trgovino Orbea, kjer vam bodo strokovno svetovali pri izbiri kolesa in vas zaradi svoje poštenosti ne bodo prinesli naokrog.

www.orbea.si

Slovenski triatlonski pokal 2011

Sezone 2011 je konec. Z Ljubljanskim maratonom sem jo zaključil, čeprav pa se je triatlonska sezona zame končala že v septembru, ko sem se udeležil še zadnje tekme na Bledu, ki je štela za slovenski triatlonski pokal. Letos sem svoje moči usmeril prav v tekme, ki so štele za pokal in to se mi je na koncu obrestovalo.

Po zadnji tekmi na Bledu, so se zadeve precej premešale! Na štartu olimpijskega triatlona se namreč ni pojavilo nekaj mojih konkurentov (Pleše, Kovačič in Majdič), kar sem s pridom izkoristil in tako odnesel 100 točk v kategoriji Člani 1. Kogar ni, pač ne more zmagati ;)

In to pomeni, da sem zmagal v kategoriji Člani 1, kar je res nekaj enkratnega! V absolutni konkurenci pa sem zasedel 5. mesto, kar si pred sezono nisem predstavljal niti v sanjah.
Rezultati: KLIK

Pokal za 1. mesto med Člani 1

Podelitve priznanj najboljšim triatloncev v sezoni 2011 se žal nisem mogel udeležiti, saj so na Triatlonski zvezi termin podelitve objavili tik pred zdajci, jaz pa sem že imel rezerviran oddih v tujini. Pokalček sem dobil naknadno in ga že imam shranjenega na vidnem mestu. Čeprav na to priznanje slovenski triatlonci ne dajo veliko teže, je zame ta dosežek nekaj velikega, saj je to potrditev, da lahko z veliko želje in truda dosežem tisto, kar si začrtam. Pokal mi bo ostal v trajni lasti in mislim, da ga bom v prihodnosti še bolj cenil. Trenutno pa mi vliva veliko motivacije in veselja za naslednjo sezono, v kateri si bom moral izbrati kakšne nove izzive!

Brez pomoči mojih sponzorjev, donatorjev, popustnikov in motivatorjev, bi tale pokalček le stežka bil moj. Zatorej hvala Skinsu, Solveri Lynx, Energenu, ppp forumu, High5 in Kristolini - kuhinji dobre hrane. Hvala, da ste me podprli in upam, da bo tako tudi v naslednji sezoni! :)

Posebna hvala pa vsem iz kluba ŠRK Celje, ki so mi dali krila za boljše dosežke!

16. Ljubljanski maraton

Kar se mi je pred nekaj leti zdelo še nepredstavljivo, mi je uspelo doseči pred nekaj dnevi. Pretekel sem celotni maraton dolžine 42.195 metrov! :) In to v kar dobrem času: 2 uri 57 minut in 44 sekund. Presenetil sem samega sebe, saj je bil moj prvotni cilj samo preteči celotno traso in doživeti nekaj novega.

Pa gremo od začetka. Moja tekmovalna sezona se je praktično končala 17. septembra na Bledu, kjer sem opravil še zadnjo triatlonsko tekmo za slovenski pokal. Nato sem odšel na zaslužene dvotedenske počitnice (brez kolesa in tekaških superg!), saj si med poletjem nisem vzel časa za to. Naslednji tekaški trening po triatlonu na Bledu sem tako naredil šele 5. oktobra, kar je ... precej dni brez treningov :D Do maratona je bilo torej samo še 18 dni in v tem času mi je uspelo narediti 10 tekov, bolj ali manj resnih. Po intervalnem treningu 11 dni pred maratonom me je mučila bolečina v mečih in malo pod njimi, ki ni hotela izginiti kljub 2-dnevnemu počitku. Ker časa nisem imel, sem kljub bolečini vseeno zmerno tekel. Tolažil sem se z dejstvom, da grem na prvi maraton in da grem samo spoznavat občutke, kako se obnaša moje telo ob tako dolgi tekaški preizkušnji.

Zakaj sem se sploh prijavil na 42km? Zato ker nekega motiva za 21km nisem več našel (to razdaljo sem tekel že 4-krat zapored), na Ljubljanskem maratonu pa nisem hotel manjkati, saj mi je lepo biti del tako velike zgodbe, v katero se razvija Ljubljanski maraton. Glede na to, da sem že preživel 2 polovična Ironmana, kjer sem tekmoval več kot 4 ure in pol, se mi je zdelo, da bom 3 ure in pol teka pa že preživel. In sem se prijavil.

Garmin triatlon Bled, 17. september 2011

V soboto, 17.9.2011, sem se udeležil še zadnje triatlonske tekme za slovenski pokal v letu 2011. Tekma je bila na Bledu, razdalja pa je bila olimpijska (1,5km plavanja, 40km kolesa, 10km teka). Tekma na Bledu je posebna zato, ker je kolesarska trasa izjemno razgibana, saj opraviš vse skupaj skoraj 500m višincev. Zaradi tega mi je še posebej všeč, saj imam rad klance in tehnično zahtevne dirke.

Tekme se je udeležilo tudi precej tujcev, ampak je pa manjkalo nekaj dobrih slovenskih triatloncev. Med vsemi udeleženci sem dosegel 9. mesto, v kategoriji člani 1 pa sem bil 3. Bil sem tudi 3. med vsemi Slovenci. Tako sem z velikim veseljem spet stopil na zmagovalne stopničke, kar pred tekmo nisem pričakoval, saj sem vedel, da bo prišlo kar nekaj odličnih tujcev. Tekmo sem končal v času: 2:09:32.

Rezultati absolutno: KLIK

Rezultati člani 1: KLIK

Zdaj, ko se je triatlonska sezona končala, grem pa lahko na dopust. Kaj več o počutju med samo tekmo pa zapišem v naslednjih dneh, tako da spremljajte moj spletni dnevnik ;) Kmalu bo tudi novica o skupni razvrstitvi slovenskega triatlonskega pokala, ki je nadvse zanimiva...

Lep pozdrav,
Janez

11. Krejanov memorial, 3. september 2011

Prejšnji vikend sem se udeležil Krejanovega memoriala v koroškem mestecu Prevalje. Prireditev velja za največjo kolesarsko prireditev na Koroškem in tudi tokrat je bilo tako, saj se je gorskega kolesarjenja udeležilo več kot 300 ljudi.

Kolesarska pot 1241744 - powered by Bikemap 

Proga je krožna, kar pomeni, da je štart in cilj v centru Prevalj. Trasa je dolga 31km in ima vzpona 650m (tako piše v razpisu), tako da ni prezahtevna, vendar če želiš, da ti koroški fantje ne ugrejo na kolesu, je noro naporna!

Dirka je bila šele moja druga letošnja dirka z gorskim kolesom. Prva je bila Crossman, kjer sem imel nesrečo s kolesom in kar nekaj časa sem okleval s popravilom. Šele nekaj dni pred tekmo sem kolo spravil v red, saj se mi je v zadnjem tednu zlomila še špica na zadnjem kolesu, ki jo je zelo težko dobiti (CrossMax SL 2003).

Naša ekipa pred startom

V soboto sem bil torej pripravljen in sem z nestrpnostjo pričakoval začetek. Zanimalo me je namreč, ali sem kos gorskim kolesarjem, če sem pri svojih triatlonskih treningih na kolesu "samo" maks. 3x na teden in še to povečini na ravnini na cestnem kolesu. Tekma se je začela in skušal sem se držati v ospredju. Po začetnem ravninskem delu se je pričel prvi klanec. Kolesarji pred mano so skoraj z enako hitrostjo zarinili v hrib in takoj sem videl, da ta dan ne bo šale. Tempo je bil res hiter. Nekaj minut sem še lahko držal vodilno skupino - okoli 8-10 kolesarjev, ampak nato sem moral popustiti. Tempu vodilnih tudi nista mogla slediti Primož G. (Štrancarjeva Orbea) in Jani G. (Forma), tako da sem se jima priključil in se trudil ne izgubiti stik z njima. Malo pred koncem prvega klanca smo ujeli še Kordeža! Bil sem presenečen glede tega, saj je Kordež rekorder proge, ampak je imel letos nesrečo in ima zlomljeno ključnico, tako da je bil že čudež, da se je sploh pojavil na štartu. Na naslednjem klancu smo celo ušli Kordežu in preletele so me pravljične misli, da bi tekmo lahko končal pred obema Štrancarjema (Primož G., Kordež), ampak se je to hitro razblinilo, saj nas je čez nekaj minut spet dohitel Kordež in tempo ni pojemal. Pod vrhom najvišje točke na trasi (kapelica) nas je dohitel še en tekmovalec, tako da nas je bilo zdaj že 5 v skupini.

Kristina mimo kapelice

Pred vrhom so pospešili, toda nisem mogel slediti. Tako sem spust začel malce osamljen, a mi je uspelo ujeti Janija G., ki je tudi malo zaostal. Do konca so sledili še trije krajši klanci, kjer mi je uspelo priključiti skupinici pred mano. A v nekem trenutku so skočili in žal nisem imel več pravega orožja (moči v nogah) za odgovor na njihov napad. Ušli so mi ravno 200m pred koncem zadnjega klanca, kar kaže, da so imeli naštudirano traso. Sam sem progo vozil šele drugič, v mislih pa sem jo imel samo iz profila v razpisu :) Zadnjih 10km spusta pred ciljem je bilo res norih. Vozil sem na polno, včasih tudi malo prek mej sposobnosti, kajti nekaj 10m za mano me je lovil Jani G. in nisem hotel, da me prehiti. Na tekmovanjh ga do zdaj namreč še nisem nikoli prehitel. V dveh ovinkih je bilo malo nevarno, saj me je enkrat odneslo na travo (sreča, da ni bilo električnega pastirja), drugič pa mi je na prehodu na asfalt vzelo zadnje kolo, a sem se kaskadersko rešil. Jani G. me tako ni prehitel, sem se pa kilometer pred ciljem ali še malo več precej približal enemu iz Orbeje, na zadnji serpentini sva bila že povsem skupaj. Tam sem videl, da je to Primož G., ki sem ga lani prehitel za nekaj sekund. Do cilja je bilo samo še 200m, tako da mi je zmanjkalo razdalje, da bi ga lahko prehitel. V cilj sem se tako pripeljal takoj za njegovim kolesom; škoda da ni sledil še tek ;)

Dosegel sem čas 1:06:08, kar je za 1 minuto in 27 sekund bolje od lani! Lani bi s takšnim časom dosegel absolutno 3. mesto, letos pa sem bil (šele) 12., kar pove, da je bila konkurenca res huda! V kategoriji 25-35 let (v kateri sem bil letos prvič) sem dosegel nehvaležno 4. mesto, za tretjim sem zaostal 2 sekundi, za prvim pa 24 sekund.

REZULTATI - kategorije
REZULTATI - skupno

Razglasitev je bila zanimiva, saj jo je vodil Mimi, ki je na oder za zmagovalce povabil tudi mične gospodične, ki so popestrile dogajanje =)

Na oder so poklicali prvih 6, torej tudi mene :)

Organizator je priskrbel veliko praktičnih nagrad, ki so bile podeljene med vse udeležence, tako da najbrž nihče ni odšel domov praznih rok. Prireditev se splača obiskati!

Naj omenim še prvo mesto Kristine med puncami. Vesel sem njenih uspehov, saj jo ves čas navdušujem in vzpodbujam nad športom. :)

Kristina na najvišji stopnički

Zahvala podjetju Energen d.o.o.

Najlepše se zahvaljujem podjetju Energen d.o.o., ki so me finančno podprli na moji športni poti.

Energen, energetske storitve, d.o.o. je mlado podjetje, ki na trgu ponuja rešitve v energetiki, predvsem pri ogrevanju. Njihov pristop do naročnikov je edinstven, saj jim s svojimi storitvami nudijo celovito energetsko rešitev. Njihova storitev enerSAVE je bila uvrščena med tri najboljše podjetniške ideje v letu 2009 po izboru časnika Finance!

Meni osebno je Energen d.o.o. najbolj poznan po prodaji sistemov za soproizvodnjo (kogeneracijo). Soproizvodnja je proces, kjer se pridobivata in koristno porabljata dve energiji hkrati - toplota za ogrevanje in električna energija. Sočasna izraba goriva prinese večje izkoristke in prihranke.

Kogeneracija deluje tako, da se pri ogrevanju namesto navadnega gorilca uporablja motor na notranje izgorevanje, ki poganja električni generator, ta pa proizvaja električno energijo. Toplota, ki se ustvari pri izgorevanju goriva, se uporabi za ogrevanje, električna energija pa se lahko porabi na objektu ali pa proda v omrežje. Eno takšnih kogeneracij je Energen d.o.o. instaliral tudi na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer opravljam svoje plavalne treninge.

Več informacij lahko dobite na spletni strani podjetja Energen d.o.o.

Državno prvenstvo v sprint triatlonu, 27. avgust 2011

Po odpovedi tekme v Kočevju so državno prvenstvo v sprint triatlonu organizirali teden dni kasneje v Bakovcih blizu Murske Sobote. Nov organizator je bil Team Turbo Tropovci. Pred tekmo nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj mi je prejšnji teden umrla babica in nisem treniral skoraj ves teden. Poleg tega pa tudi nisem tekmoval že mesec in pol, saj sredi poletja ni kaj dosti tekem.

Torej na tekmo sem se odpravil z odločitivijo, da bom dal vse od sebe in se ne bom oziral na rezultat. Zadovoljen bom, če bom lahko dal svojih 100%. Na tekmo sem tako šel z velikim zanimanjem in pričakovanjem. Zanimivost tekme je bila, da je stal prvi menjalni prostor (plavanje-kolo) na drugi lokaciji kot drugi (kolo-tek). Plavalo se je namreč v jezeru blizu Murske Sobote, kolesarilo in teklo pa v vasi Bakovci.

Plavanje - 760m

Plavanje je potekalo v gramoznici, s katero so že pred leti strašili, da je tam precej umazana voda. Zato me je presenetilo, ko sem na ogrevanju prvič skočil v vodo in je zgledala dokaj čista. Tudi vidnost je bila dobra, tako da sem kasneje med tekmo dobro videl tekmovalce pred sabo. Voda je imela 25°C, zato neopreni niso bili dovoljeni. Start je potekal iz vode in nas je vse kar malo presenetil, saj je sodnik brez velikega oznanjanja hitro sprožil uro in že smo začeli plavati. Gneča je bila na začetku kar velika, saj smo startali iz ozkega pasu. Preplavati smo morali okrog boj, ki so tvorile trikotnik, in sicer 2 kroga. Ker nisem hotel že na samem začetku pognati srčni utrip v rdeče številke, sem raje plavalce, ki so se grozno prerivali, spustil naprej, sam pa okoli prve boje odplaval bolj na široko. Tam sem ujel svoj ritem ter se prilepil sotekmovalcu na noge. Blizu koncu prvega kroga (okoli 300m), sem malo pospešil in prehitel tekmovalca in začel loviti naslednjega pred mano. Plavanje mi tokrat začuda ni predstavljalo muke in imel sem občutek, da ne plavam grozno počasi. Do konca plavanja sem jih tako prehitel še nekaj, ampak ko sem prišel iz vode, je bla pred mano kar velika praznina.

Čas plavanja 0:12:43 pove, da le nisem plaval tako dobro, kot sem imel občutek.


Kolo – 20,2km

Menjavo sem opravil brez težav. Na kolesu sem začel sam. Ker sem želel ujeti tekmovalce pred sabo, sem si obul čevlje šele po nekaj kilometrih, ko sem se sprijaznil, da predaleč pred mano, tako da jih ne morem ujeti. Ujel sem sicer še nekaj počasnejših, vendar nobenega »uporabnega«, ki bi mi pomagal držati tempo. V tretjem krogu sem ujel kolega, ki se mi je priključil in mi nato pomagal držati visoko hitrost. Ampak vseeno ni blo to tisto, kar sem si želel. Pri menjavi je hitrost padla žal pod 39km/h. Kot da bi gledal etapno dirko na Tour de France, me 100m pred menjavo na tek ujame velika skupina (okoli 10 kolesarjev). Hja, zakaj jih nisem raje počakal na začetku in bi se lahko bolj spočit pripeljal do teka? :D

Tek - 4,5km

Menjava na tek mi dokaj dobro uspe, morda izgubim samo kakšno sekundo pri obuvanju superg. Sotekmovalec, ki je imel na dresu napis »Fluher« začne prvi tek iz naše skupine. V glavi se mi je rolalo – fajn njemu, ko se je cel cajt v skupini fural. Poženem se za njim in prehitiva Matijo Medena, ki je ravno tisti hip začel drugi krog od treh (Meden je bil na koncu absolutno tretji). Fluher je narekoval prehiter tempo zame, zato mu nisem mogel slediti. Sredi prvega kroga me nazaj (za en krog) prehiti tudi Meden in padem v manjšo krizo. Težko mi je in vroče je. Pred sabo vidim kolega Stjepića, ki ga počasi počasi dohitevam. Sredi drugega kroga ga prehitim in s tem sem zadovoljen. V takšnem tempu se odločim, da končam tekmo, ampak pred mano je vedno več tekmovalcev, ki jih počasi prehitevam (za krog počasnele). To mi da nekaj motivacije in kar naenkrat lahko tečem spet hitreje. Proti cilju pospešujem tempo in opazim sumljivega tekača, ki živčno poglejuje nazaj. Odločim se, da ga prehitim, saj se mi je dozdevalo, da bi lahko bil v istem krogu kot jaz – eno mesto je pred mano!. Ker nisem hotel, da se ponovi situacija iz Velenja, kjer sem izgubil mesto za 4 sekunde, sem sklenil, da grem res do konca. Šlo mi je kar malo na bruhanje, ampak nekaj me je gnalo naprej. Tekmovalca pred sabo nato dohitim in vidim, da je še v slabšem stanju kot jaz. Pospeši, ampak se mu ne dam. 100m pred ciljem me skuša presenetiti še s šprintom, ampak zadevo imam pod kontrolo in mi uspe obdržati mesto pred njim. V cilj pritečem srečen in rabil sem kar kakšno minuto, da sem prišel k sebi.

Zaključek

Z rezultatom sem bil zadovoljen, še preden sem videl razvrstitev, saj sem iztisnil iz sebe svoj optimum. Na koncu čas 1:02:24, kar pomeni 9. mesto absolutno in 4. mesto med člani 1 oz. 3. med tistimi z licenco. Tako sem dobil bronasto medaljo iz državnega prvenstva, kar se mi zdi kar kul. Žal nimam fotke iz podeljevanja, saj me niso poklicali na oder oz. naj bi to preslišal (v kar dvomim).

Za boljše dosežke pa moram vsekakor popraviti plavanje in upam, da bo čas prinesel boljše rezultate tudi v tej disciplini. Upam tudi, da je tekma veljala za slovenski pokal (glede na to, da so jo prestavili iz Kočevja), da sem nabral še nekaj točk za končno skupno razvrstitev. Zadnja tekma pokala je olimpik na Bledu, katere se že veselim.

Rezultati: KLIK

Sprememba tekem: Kočevje --> MS

V svojem planu sem imel tekmo za državno prvenstvo v Kočevju (sprint triatlon), ki bi morala biti 20.avgusta 2011, ampak jo je organizator odpovedal zaradi tehničnih težav. Problem naj bi bil pri zapori ceste. Triatlonska zveza je našla zamenjavo, in sicer so tekmo prestavili za teden dni kasneje na 27. avgusta. Prizorišče je v Murski Soboti - KLIK.

S tem se mi je državno prvenstvo pokrilo s Faakersee olimpik triatlonom, katerega sem imel v planu. Po razmisleku se se odločil za tekmo v Murski Soboti, saj šteje tudi za slovenski pokal, kar je moja prioriteta v tej sezoni.

Vremenska napoved za soboto je lepa. Upam edino, da se bodo temperature res spustile pod 30°C, tako da ne bom imel večjih težav z vročino.

Olševa in Peca, 7. avgust 2011

Da ubijem monotonost triatlonskih treningov se rad podam tudi v druge športne aktivnosti. Ker se rad gibam v naravi, mi je všeč tudi hribolazenje. Zato ni čudno, da mi je hitro postal všeč koroški hribovski izziv, ki ga je na plano privabil prijatelj Samo in nam zdaj več ne da miru. Koroški hribovski izziv ali krajše K24 je približno 80km dolga pot čez koroške hribe in gore, ki jo moraš peš premagati v manj kot enem dnevu.
Profil poti si lahko pogledate na moji strani "Pustolovščine" ali če malo "pogooglate".

skrita jasa

po grebenu proti vrhu Olševe

na Olševi

Preteklo nedeljo smo se odločili, da gremo prehoditi del poti, ki je ne poznamo, to je čez Olševo (1929m) na Peco (2126m). Na pustolovščino smo se odpravil zgodaj zjutraj in se vrnili zvečer. Pot smo uspešno prehodili – štart na Spodnjem Slemenu, brez težav na vrh Olševe, potem pa spust iz gore in »rokenrol« do vzpona na Peco, grizenje vse do vrha in povratek proti dolini mimo koče, kjer smo si po desetih urah zaslužili topel obrok, ter na koncu še povratek v dolino v Črno.
 

proti vrhu Pece

cepin na vrhu Pece

hribolazci na vrhu Pece

To je bil dan, ki ga bomo stežka pozabili. Dobra generalka pred 24 urnim izzivom, na katero se, upam, kaj kmalu odpravimo.

Carfax triatlon Velenje, 10.7.2011

Na vroč nedeljski dan sem se udeležil olimpik triatlona (1,5km plavanja, 40km kolesarjenja, 10km teka) v Velenju. Po dveh dobrih letošnjih tekmah za slovenski pokal (Ptuj, Koper), nisem hotel izpustiti tudi državnega prvenstva, za kar je štela tekma v Velenju. Ker sem vedel, da bo manjkalo nekaj dobrih triatloncev, je bil moj cilj priti med 10, kar mi je tudi uspelo. :)

Plavanje mi tokrat ni šlo najbolje. Najprej sem težko držal smer, saj skoraj nisem videl boj in izhoda iz vode. Tako sem samo držal plavalce pred mano in plaval bolj na slepo. Na prvi boji je bilo precej prerivanja, nekdo me je nekajkrat prav nešportno potegnil za nogo, da me je prijelo, da bi se še huje maščeval, ampak me je grda misel hitro minila in sem predse spustil nepridiprave. Imel sem tudi težave s počutjem, saj me je že po 200m plavanja obletela slabost v želodcu, ki je trajala skoraj do konca plavanja - ko se mi je rignilo, je bilo kar bolje.

Menjavo sem naredil hitro in na kolesu ujel Kregarja in še enega triatlonca. Po 1km sem se postavil na čelu naše skupinice in vlekel, ko sem čez minuto pogledal nazaj, tam ni bilo nikogar! Oz. ušel sem jima za nekaj deset metrov. Sklenil sem, da držim hiter ritem in probam dohiteti še koga. Že naslednji km mi to uspe, saj ujamem tekmovalca, s katerim sva potem skupaj prekolesarila celotno traso ter si pomagala z menjavami.

Na koncu me je vročina že kar zdelala (bilo je baje 34-35°C!), tako da mi tudi segreta pijača iz bidonov sploh ni več teknila, ampak sem jo vseeno po sili pil, da ne bi dehidriral.

Menjava na tek je bila kar dobra, vendar ne tudi prvi krog tekaškega dela (2,5km). Najprej me je nekoliko bolel želodec, najbrž zaradi pijače, ki sem jo popil po sili na koncu kolesa. Zaradi tega mi je voda na postojankah zelo ugajala. Večinoma sem jo uporabljal samo za hlajenje telesa od zunaj, saj je bilo res peklensko vroče. Organizatorja je treba pohvaliti, saj je bila postojanka z vodo vsakih okoli 1200m. Drugi in tretji tek sta mi stekla, in sem se počutil bolje. Zadnji krog pa sem poskušal nekoliko pospešiti. Problem sem imel, ker nisem vedel, kdo je za krog zaostal in kdo je dejansko pred mano. Tako nisem vedel, a se je vredno boriti ali ne :) Prehitel sem kar nekaj zaostalih, 500m pred ciljem pa sem opazil tekmovalca pred sabo, ki je tekel kar v redu tempo, saj sem se mu le počasi približeval. Kazalo je, da mi ga do cilja ne bo uspelo prehiteti, zato sem upal, da bo pred ciljem zavil desno in odtekel še kakšen krog, kar bi pomenilo, da je za krog zaostal :) ampak na mojo žalost je zavil proti cilju, zadnjih 100m sem še stisnil iz sebe nekaj moči, a mi je žal zmanjkalo nekaj deset metrov, tako da sem 9. mesto in 4. mesto v kategoriji izgubil za 4 sekunde ;) to mi je v cilju dalo nekaj grenkega priokusa, toda svoj zastavljen cilj sem dosegel - prišel sem med top10, tako da sem z rezultatom zadovoljen.

Letos imam še v planu 2 tekmi za slovenski pokal (avgust: Kočevje – državno prvenstvo v šprintu in september: Bled), vmes pa se udeležim še kakšne tekme v tujini.

Rezultati 

Uradna spletna stran

Reportaža:

Daljša reportaža: KLIK

Crossman, 25. junij 2011

V soboto, 25. junija 2011, sem se udeležil kros triatlon tekme v Velikovcu (Völkemarktu), imenovane Crossman (1000m plavanja, 30km MTB kolesarjenja in 10km gorskega teka).

S plavanjem sem opravil brez večjih težav, na kolesu pa se mi je pripetila nezgoda, saj se mi je na zadnjem spustu snela in zvila veriga, kar je vodilo do odloma menjalnika. Sreča v nesreči je bila ta, da se mi je to zgodilo kakšen km pred menjavo na tek, tako da sem zadnji kilometer tekel in nesel kolo, da sem lahko nadaljeval s tekmo. S tekom sem zato začel zmeden in z nekaj pomanjkanja motivacije, ampak sem proti koncu uspel ujeti ritem in uspešno končal tekmo.

Kot kaže, sem si kljub neljubemu dogodku na kolesu uspel priboriti dovolj prednosti, da je to zadostovalo za zmago v kategoriji ELITE 1 (do 30 let). :)

Rezultati

Uradna spletna stran

Maraton Franja (mali), 12.06.2011

Dan za triatlonom v Kopru sva se s prijateljem Matejem K. podala še na mali Maraton Franja v Ljubljano. Startala sva bolj iz ozadja, tako da so bili prvi kilometri mukotrpni! Prerivanja v izobilju in še malo več. Ko se je dirka pri Dobrovi odprla, sem končno lahko začel goniti hitreje in prehitevati kolesarje pred mano. Do prvega klanca za Horjulom sem ravno dohitel vodilno skupino. V klanec sem začel goniti iz ozadja, tako da so vodilni že imeli nekaj prednosti. Žal jih v klanec nisem mogel dohiteti, zato pa mi je uspelo to na spustu in na ravnini do naslednjega klanca proti Lučinam.

Ravno ko sem dohitel vodilne kolesarje, se je začel drugi klanec, na katerem jim nisem mogel slediti do vrha. Po nekaj kilometrih sem jih moral izpustiti, saj sem v začetnem lovljenju prvih, kot kaže, iztrošil kar nekaj energije, pa tudi spočit nisem bil zaradi triatlona, na katerem sem tekmoval dan pred Franjo. Iz vodilne skupine je odletelo še nekaj kolesarjev, s katerimi smo prigonili do vrha. Na spustu ni bilo počitka, saj sem sledil Italjanu, ki je zelo pogumno polagal ovinke, dohitela sva še nekaj kolesarjev, tako da nas je bilo v Gorenji vasi že 6 ali 7. Proti Škofji Loki smo nato pobirali malenkost počasnejše, ki so se pridružili našemu zavetrju. Ker se na tem delu trase združita velika in mala Franja, nisem več vedel, kakšna je situacija. Kar naenkrat nas je bilo že kakšnih 40 kolesarjev v skupini in vedel sem, da to ne bo nič dobrega pred ovinki in križišči na ulicah Ljubljane nekaj kilometrov pred ciljem. Ko smo se pripeljali v Ljubljano, so bile ceste polne luž, saj je kot kaže ravno pred nami bila večja ploha. Z velikim zanimanjem sem pričakoval prve ostre ovinke na spolzkih ljubljanskih ulicah, saj sem se bal, da v taki gneči ne bodo mogli vsi ostati na kolesih. In kot da bi vedel, je že v prvem križišču, kjer smo zavili levo, odletelo nekaj kolesarjev, kot da bi vozili po ledu. Sam sem se držal skrajnega notranjega dela ovinka, zato da me ne bi kdo zrušil na tla. Do BTC-ja, kjer je bil cilj, je skoraj v vsakem ovinku padel še kdo, tako da so bili res čudni občutki. Sam sem imel toliko sreče, da sem se spretno izognil vsem nesrečam, ter brez padca prikolesaril v cilj. Za šprint mi je zmanjkalo moči in znanja, tako da me je par kolesarjev prehitelo za nekaj sekund. Ampak to sploh ni važno, glavno je, da Franjo prekolesariš brez padca! :)

S časom 2:08:55 sem dosegel 14. mesto v kategoriji in 42. absolutno. Za zmagovalcem sem zaostal dobrih 6 minut.
Rezultati

Dnevnikov triatlon za pokal Istre, 11.06.2011

V soboto, 11.06.2011, sem se udeležil druge tekme za slovenski pokal v triatlonu in dosegel najboljšo uvrstitev do sedaj! Dosegel sem 3. mesto med člani 1 (do 30 let) in 6. mesto absolutno ter mojo prvo triatlonsko medaljo!

Triatlon v Kopru je bil sprint razdalje, kar pomeni 750m plavanja, 20km kolesa in 5km teka. Plavanje je bilo dovoljeno z neoprenom, kar mi je zelo ustrezalo. Iz vode sem prišel kar hitro, vendar sem imel težave v menjalnem prostoru pri slačenju neoprena, saj ga nisem dobil z leve noge! S tem sem izgubil dragocene sekunde, kar je pomenilo, da nisem mogel ujeti hitrejših kolesarjev (Matjaža K. in Mira M.), da bi lahko z njima kolesaril v zavetrju. Na pol poti kolesa me je nato ujela skupina kolesarjev s Francijem Š. in Matejem K. na čelu, s katerimi sem se pripeljal do menjave za tek. Menjavo sem opravil brez težav in tek začel zmerno. Že na začetku je mimo mene švignil Franci Š., ki mu nisem mogel slediti in pa tudi Matic M. Matica sem se trudil držati, ampak mi je po dveh km že ušel za kakšnih 10m. Na mojo srečo je kmalu zatem popustil, jaz pa sem dobil dodatno energijo in pospešil. Skušal sem še dohiteti Matjaža K., ampak na koncu je vendarle pritekel nekaj sekund pred mano, tako da sem zasedel absolutno 6. in 3. mesto v kategoriji.

Uradna spletna stran

Rezultati

Ironman 70.3 Austria, St. Poelten, 22. maj 2011

Zgodba o Ironmanu se je začela zadnji dan v letu 2010, ko smo se trije prijatelji triatlona zedinili in ujeli zadnji dan cenejših prijav za uradno tekmo Ironman70.3. Nisem pristaš takšnih komercialnih zadev, ampak rekel sem si, enkrat pa moram it probat. Znanci iz triatlona so vsi po spisku hvalili tekmo v Avstriji, zato sem se tudi odločil za St. Poelten.

Zadnja dva meseca pred tekmo sem ojačal treninge, tako da je bilo na začetku kar naporno. Toda po nekaj tednih sem se navadil na ritem in se bolj kot ne zdržal plana vse do tekme. Zaradi pomanjkanja prostega časa so precej trpeli moji bližnji, za kar se jim opravičujem in hkrati upam, da na nek način razumejo mojo predanost k cilju – Ironman70.3, 22. maja 2011 v St. Poeltnu blizu Dunaja.

20. maja smo z avtodomom odšli na pot. v St. Poelten smo prispeli zvečer, kjer so nas pričakali kolegi iz mojega kluba ŠRK Celja. Napravili smo si res prijetno bazo pa tudi vzdušje in družba je bila super, tako da smo sproščeno pričakali dan tekme. V soboto sem si v miru ogledal celotno prizorišče, se prijavil in dvignil štartno številko 206. V jezeru smo napravili še kratek trening, nato pa smo oddali kolesa v menjalni prostor in poskrbeli za menjalne vreče, da je v njih bilo vse potrebno (bil sem prvič na triatlon tekmi, kjer je bilo potrebno spraviti opremo za kolo in tek v vrečke; vrečko vzamem na začetku menjave, nato tečeš v šotor, kjer se oblečeš oz. pripraviš za naslednjo disciplino in oddaš opremo, ki jo ne potrebuješ, več nazaj v vrečko). Zvečer smo še naredili aktivacijski tek, potem pa smo hitro šli spat, ampak iz sobote na nedeljo sem bolj malo spal, zgleda, da sem bil preveč nervozen. 3 dni pred tekmo sem dobil tudi prebavne težave, tako da sem bil nonstop na wc-ju. Ampak na srečo me kasneje na tekmi ni pritisnilo na nujno potrebo.

Nedelja, 22. maj 2011! Vstali smo že ob 5:00, tako da smo imeli zadosti časa za pripravo na štart (zajtrk, wc, pregled kolesa v menjalnem prostoru, wc, priprava pijače in jedače za med tekmo...). Kar naenkrat je bila ura že 6:30 in hitro smo morali iti na start, saj sem ob 7:05 že imel začetek tekme. Pred jezerom smo si oblekli neoprene in počakali pred vodo. Ob 7:00 so imeli start profesionalci, takoj za njimi pa mi (kategorija M-25: od 25 do 30 let).

Plavanje

Ker se nisem hotel preveč riniti na startu, sem se postavil na levo stran (prvi ovinek pri boji gre v desno). Strah me je bilo, da bom na startu dobil kakšen udarec od sotekmovalcev, zato sem želel spustiti predse še koga, vendar ni bilo prerivanja, tako da sem startal v 2. vrsti. Sirena je zatulila in začel se je pralni stroj. V prvih 50ih metrih je bilo kar nekaj prerivanja, zato sem na prvo bojo, ki je bila po okoli 100m, šel kar na široko. Tretje boje sploh nisem videl, zato sem plaval kar za tistimi pred mano. Po 900m smo prišli iz prvega jezera in tekli cirka 300m do drugega, v katerem je bilo meni lažje plavati, saj sem boje dobro videl. Po skupaj 1900m plavanja sem bil iz vode in tekel proti menjalnemu prostoru.

Kolo

Menjava mi je super uspela. Opazil oz. bolj slišal sem nekaj naših navijačev, ki so mi vlili dodatno motivacijo in veselje. Že sem bil na kolesu in po nekaj 100 metrih sem pospešil na tekmovalni ritem. Prvih 20km poteka po avtocesti, kar je res doživetje! Približno 150m pred sabo sem videl več kolesarjev, do katerih sem se nameraval približati. Pritisnil sem malo bolj močno na pedala, da bi jih dohitel, števec je pokazal 42km/h, ampak tekmeci pred mano kar niso in niso hoteli priti bliže. Nato pa mimo mene gre raketa (kolesar na krono biciklu in aero čelado), kar me res preseneti. Želim mu ostati na razdalji 10ih metrih, kolikor je dovoljeno, ampak mi to uspe le kakšno minuto. Glede na to, da moram odkolesariti 90km in potem še odteči 21,1km, raje nisem brezglavo pritiskal na pedala in ostal v svojem ritmu. Pri 26. km je bil vrh prvega klanca, tam sem ujel in prehitel okoli 5 kolesarjev, tudi dve ženski profesionalki, ki sta začeli plavanje 5min pred mano. To se mi je zdelo dobro in sem postal še bolj vesel. Cesta se je nato prestavila k Donavi, ker smo kolesarili vse do 60. km. Na tem delu sta me spet prehiteli dve raketi, zadnjemu sem se uspel držati na 10m vse do drugega vzpona, kjer sem zopet prehitel nekaj kolesarjev, ampak so me nato oni pri spusti in ravnini prehiteli nazaj. Skušal sem se jih držati, ampak na koncu so mi ušli, ker sem hranil nekoliko moči za tek. Na koncu kolesarskega dela sem že čutil neprijetne bolečine v nogah. Postalo mi je težko, na živce mi je začel iti veter, saj sem imel občutek, da mi že celotno traso piha v prsa. Ves čas sem skrbno jedel Maxifuel gele, ki mi presenetljivo niso naredili zmede v želodcu. Jemal sem jih na pol ure. Po dveh urah in pol kolesarjenja sem prišel nazaj do menjalnega prostora. Moram povedati, da je nonstop ob progi bilo veliko ljudi, ki so tako lepo navijali, da sem bil kar srečen. Enako je bilo tudi pri prihodu na menjavo, z razliko, da je bilo ljudi res ogromno. Med vso množico sem slišal tudi slovenske vzklike, ki ti dajo super pospešek!

TEK

Menjava mi je zopet uspela po planu. Afalt je bil že pregret, tako da je bilo teči bos po asfaltu v menjalnem prostoru kar težko. Hudo so me boleli podplati, ampak kaj pa lahko naredim? Zaženem se na tek in že po nekaj 100 metrov srečam Kristino in gručo ŠRKjevcev, ki noro navijajo zame! Nisem mogel skriti nasmeška z obraza. Pri prvem prihodu v areno sem dobil kar kurjo kožo. Vzdušje je res fenomenalno. Tekel sem brez da bi mislil na težave. Prve 3km sem opravil brez težav. Nato pa me je začelo zategovati v stegenski mišici tik nad kolenom. Bolečina ni popustila in s težavo sem tekel do 5. kilometra. Tam sem skušal navaditi na bolečino in misliti na kaj lepega (npr. kako bi bilo lepo, da bi se lahko ustavil in samo hodil), ampak se nisem dal. Tempo je občutno padel in prehitela sta me dva tekmovalca. Moj končni cilj 4ure 38min mi več ni bil pomemben, skušal sem uživati v ozračju in priti do konca. Teklo se je 2 kroga, v začetku drugega kroga so na progi prišli še vsi ostali, ki so štartali za mano, tako da je bila kar gneča. Videl sem, da imajo tudi drugi težave, zato se več nisem toliko smilil sam sebi. Postojanke s pijačo in hrano (voda, power bari, energijska pijača, cola, vlažilne gobice...) so bile redno na poti, mislim da vsake 3km, tako da sem se stalno napijal s tekočino in geli. Bilo je grozno vroče – prvi vročinski val to pomlad! Temperatura naj bi bila okoli 28°C, sonce pa je prav žgalo. Ko sem prišel do table 20km, je bilo vse lažje, čeprav so bile bolečine vedno večje (bolel me je tudi desni gleženj). Ko sem prispel v areno, sem zaslišal svoje ime in bučenje vseh ljudi na tribunah me je poneslo skozi cilj. Veselje je bilo nepopisno. Tam je bil tudi Sandi, ki mi je potisnil v roke kozarec kokakole, ki sem jo spil na eks in mi je pasala kot še nikoli v življenju.

CILJ

V cilju je do mene stopil možakar, mogoče sodnik, ki mi je čestital in mi rekel, da bom moral zdaj na doping kontrolo. Mislil sem, da me zafrkava, ampak se je izkazalo, da resno misli. V sosednjo stavbo me je vodil možakar, kjer sem moral izpolniti formularje in oddati urin. Povedali so mi, da izbirajo naključne osebe, ki pridejo v cilj. Zanimiva izkušnja. Po doping kontroli sem se vrnil v ciljni šotor, kjer je bilo poskbljeno za vse – sokovi, pivo, palačinke, pica, sadje, sladoled, ni da ni, šel sem tudi na masažo, ki je noro prijala. V cilju sem počakal še na svoje kolege, ki so tekmovali in vsi navdušeni ter izmučeni smo si imeli ogromno za povedati. Ko se je naša evforija nekoliko polegla, smo se odpravili umit in spočit.

ODHOD

Pred odhodom smo se ustavili še na zadnjem pasta party-ju ter podelitvi slotov (mest za svetovno prvenstvo Ironmana 70.3 v Las Vegasu). V svoji kategoriji sem zasedel 14. mesto, sloti pa so bili 4je. Kdor ni prisoten, slota ne dobi. In izkazalo se je, da je zadnji slot dobil 12. oz. 13. (ne vem točno). Če bi bil minuto in pol hitrejši (potem bi bil 12. v kategoriji), bi ga torej dobil jaz :D

Utrujeni in polni doživetij smo odrinili z našim avtodomom nazaj proti Sloveniji, kamor smo prispeli malo pred polnočjo.

ZAKLJUČEK

Tekma mi bo za vedno ostala v spominu, saj je bila odlično organizirana. Med tekmo sem se počutil kot vrhunski športnik :). Vseh tekmovalcev je bilo 2400, gledalcev oz. navijačev pa vsaj 3x toliko. S časom 4:40:03 sem zasedel absolutno 85. mesto in 14. v kategoriji M-25. S plavanjem in kolesarjenjem sem zadovoljen, s tekom pa ne najbolj, saj je čas 1h33min manj od mojih sposobnosti. Vidim, da imam še rezerve ;) Po tekmi sem imel še nekaj dni boleče stegenske mišice, bolj me pa skrbi gleženj, ki me je zopet bolel kar nekaj dni (to težavo imam po vsakem napornem daljšem teku).

Hvala Kristini, ki me je prenašala pred, vmes in po tekmi. Hvala super družbi v St. Poeltnu. Hvala Sabli za ugoden najem avtodoma, hvala Solveri Lynx za nakup super dresa Skins, hvala Dušanu za stalne ugodnosti, hvala VO2sport za popust pri Maxifuel gelih, ki so se dobro obnesli, hvala vsem za čestitke...

10. Ptujski triatlon, 8. maj 2011

Moj prvi triatlon v novem klubu ŠRK Celje je uspešno za mano! To je bil sprint triatlon v Ptuju, ki je štel tudi za slovenski pokal v triatlonu. Z rezultatom sem zadovoljen; plavanje je pač bolj tako, na kolesu smo ujeli kar nekaj skupinic, ki so se nam potem priključile, na teku je pa kar fajn letelo (kljub temu, da se mi je pri obuvanju zmečkala podloga (vložek) na levem copatu). V ciljnem šprintu mi je pa zmanjkalo par metrov, da bi prehitel enega mladinca - v cilj je pritekel za pol telesa pred mano.

Rezultati: http://www.timingljubljana.si/Rez_mdb.asp?db=1715

Priprave na Lošinju 2011

Priprave oz. bolje rečeno navajanje na večjo količino treningov za triatlonsko sezono 2011 sem začel konec februarja na Malem Lošinju, kjer sem se pridružil prijateljem iz Orientacijskega kluba Slovenj Gradec. V sproščeni družbi sem užival v sončnem vremenu in nabiral prve gorsko kolesarske ure v letu 2011. Dnevi so bili začinjeni z orientacijskimi trening tekmami, tako s tekaškimi kot tudi kolesarskimi. Poleg raziskovanja otoka tudi tekmovalnosti torej ni manjkalo.

Sončno, a vetrovno na Lošinju