nedelja, 16. junij 2013

Hervisov kronometer 2013

Ko sem odprl okno z elektronsko pošto in zagledal tole:
Čestitke, se vidimo na Hervisovem rekreativnem kronometru!
Obveščamo vas, da ste bili izžrebani ter ste s tem pridobili pravico nastopa na kronometru, ki bo v četrtek, 13. junija 2013.
skoraj nisem mogel verjeti svojim očem! Kaaaj? Izbran sem bil med 40 kolesarjev, ki se bodo lahko pomerili na odprtju kolesarske Dirke po Sloveniji? Noro! :) Štartal bom lahko na isti progi, kjer bodo kasneje vozili profesionalni kolesarji. In to v centru Ljubljane na cestah, ki jih bodo zaprli za promet. Ojoj, imam kar malo treme...

Povezava do uradne strani Hervisovega kronometra

Štart Hervisovega kronometra 2013
Kasneje se nam je izbranim 40im kolesarjem pridružilo še nekaj znanih povabljenih oseb, recimo Srečko Katanec (trenutni trener slovenske nogometne reprezentance) in še nekaj ostalih rekreativcev, ki so z donacijo fundaciji Botrstvo, dobili štartno številko na Hervisovem kronometru dolžine 8,8 km. To so bili predvsem najboljši slovenski "rekreativni" kolesarji, ki so lahko računali na zmago v tej preizkušnji, kar je pomenilo lepo nagrado s strani Hervisa (bon v vrednosti 500 €).

Takšne štartne številke pa še nimam!
Kronometer je vožnja na čas. To pomeni, da vsak kolesar štarta posebej in celotno traso odvozi sam, brez pomoči zavetrja ostalih tekmovalcev. Trasa kronometra v Ljubljani je potekala iz Kongresnega trga na Slovensko cesto mimo Drame, levo mimo Fakultete za arhitekturo in mimo tunela na Dolenjsko cesto. Na koncu Dolenjke smo obrnili nazaj do tunela oz. skozi tunel, kjer smo zavili levo mimo tržnice do magistrata. Tam smo zavili desno na Tromostovje in potem levo po Wolfovi ulici nazaj na Kongresni trg v cilj.

V moji bojni opremi
In kako mi je šlo?

nedelja, 9. junij 2013

Dnevnikov triatlon Portorož 2013

Zadnji teden sem z nestrpnostjo pričakoval svojo prvo letošnjo triatlonsko tekmo v Sloveniji. To je bil olimpik triatlon v Portorožu, ki ga je organiziral časopis Dnevnik in je štel tudi za pokal Alpe Adria. Tekmovati med starimi triatlonskimi znanci mi je res zanimivo, predvsem zato, ker smo z mnogimi tudi dobri prijatelji in je tako tekma eno veliko zabavno druženje, ki se zavleče vse do večera. Tudi navijači ob progi so v Sloveniji zelo radodarni, tako da sem slišal veliko spodbudnih besed - hvala vsem! :) 

Letošnje prvo kopanje v morju :)
V tednu pred tekmo sem se ves čas počutil kar nekako utrujen. Zato sem v zadnjem tednu treninge zmanjšal in vse skupaj opravil le slabih 5 ur vadbe, večinoma vse v zelo nizki intenzivnosti. V torek sem opravil 10 min hitrega (tempo) teka, ki mu je sledil dolgi raztek in vse to mi je pustilo precejšnje bolečine v mečih, iz katerih bolečina kar ni in ni hotela izginiti. Četrtkovo dokaj skrajšano aktivacijo sem tako le s težavo naredil (4x pospeševanje in 4x200 m) in nato upal, da bodo meča do sobote vendarle ok. In na srečo so bila! :) 

Zadnje dni pred tekmo sem bil kar malce raztrešen, nekako nisem našel časa za počitek. Na servis sem moral dati še kolo, pa ga potem v petek spet prevzet pa potem sem rinil še v BTC gledat kronometer Franje in ostal v prometu skoraj eno uro zaradi zaprtih cest... V soboto zjutraj sem skupaj s Kristino odrinil proti Portorožu in kljub temu, da sva bila tam dokaj zgodaj, sem imel občutek, da imam premalo časa. Ves čas se mi je nekaj mudilo. No, na štart nisem zamudil. 10 minut pred začetkom mi je uspelo skočiti v vodo in se malo ogreti. Že takrat sem čutil nekam utrujene roke, kar ni bil dober znak za plavanje. Ah, vsaj neopreni so dovoljeni, tako da mi bo precej lažje plavati. Voda je bila ravno dovolj hladna (baje naj bi imela 21 stopinj), da so po pravilih neopreni bili dovojeni.

sobota, 8. junij 2013

Vzpon na Špičasti vrh

Za prvi vikend v juniju (nedelja, 2.6.2013) sem spremenil načrte in se namesto odhoda na tekmo Koroškega pokala z gorskimi kolesi v Libeličah raje odpravil proti Idriji oz. v Zadlog pri Črnem vrhu nad Idrijo. Glede na to, da postaja vzdušje na Koroškem pokalu bolj klavrno, sem se odločil, da grem še malo pogledat na drugo stran Slovenije, kako se fantje in dekleta vozijo z gorskimi kolesi.

Zadlog, majhna vasica z nekaj hišami, kjer so bili zaradi tekme vsi na nogah. Poleg gorskega kolesarjenja je bil organiziran tudi tek na Špičasti vrh. Trasa teka je potekala direktno na vrh, kolesarji pa smo morali narediti še nekaj ovinkov, da ne bi bili na cilju prehitro. Na tekmi sta se pojavili tudi domačinki Nina Homovec in Tanja Žakelj, najboljši slovenski gorski kolesarki (poleg Blaže Klemenčič). Nina se vrača po poškodbi, Tanja pa je na vrhuncu kariere, saj je trenutno vodilna v svetovnem pokalu gorskega kolesarjenja v disciplini kros! Opa, to pa ni kar tako. To pomeni, da je trenutno najboljša ženska gorska kolesarka na svetu! Splačalo se je priti sem v idrijske konce :)

Na štartu vsi nasmejani :)
Pred štartom so nas klicali enega za drugim - kot kaže se tako to dela na resnih gorsko kolesarskih tekmah
Kolesarjev nas je bilo okoli 50. Nenavadno mi je bilo, kako so se na začetku vsi zagnali. Pravi šprint! Malo sem zaostal, a sem po enem kilometru ujel vodilne. Tempa nisem popuščal, tako da sem pred prvim hribčkom prišel na prvo mesto! Čakal sem, da me bo kdo prehitel, a me ni. Ok, potem vam bom pač napoti v strmini, sem si rekel, in se zagnal v prvi breg.

sreda, 5. junij 2013

Wörthersee Triathlon 2575

V nedeljo, 26. maja 2013, sem se odpravil na prvi letošnji triatlon v sklopu pokala Alpe Adria. Organizator HSV Triathlon Kärnten je pripravil šprint tekmo v kraju Pörtschach am Wörthersee (750m plavanja, 20km kolesarjenja, 5km teka). Kakšen teden pred tekmo sem tudi izvedel, da je tekma tudi avstrijsko državno prvenstvo v šprint triatlonu, kar mi je dalo malce nelagoden občutek. Na štartu bodo torej sami hudi asi. Jaz bom pa najbrž pobral drobtinice tam nekje bolj v ozadju. V Avstriji je namreč triatlon bolj razvit, imajo več zelo dobrih tekmovalcev - logično, saj je Krojtlihov tudi 4x več kot nas Slovencev. No, me bo pa tekma vsaj malo bolj prizemljila, če sem po triatlonu v Lizboni malce zaplaval tja med zvezde...

Mesto dogajanja - Poreče (Pörtschach am Wörthersee)
Prihod na samo prizorišče je bilo precej zmedeno, nikjer kaj dosti oznak, kje to sploh je. Po ozkih ulicah sem se le nekako prebil do bližine štarta in se razpakiral. Pred štartom sem opravil ogrevanje na kolesu, in sicer tako, da sem si ogledal en krog kolesarske trase. Potem se je že mudilo pripraviti vse v menjalnem prostoru, saj so triatlonci z avstrijsko licenco štartali skoraj 1 uro pred nami - "tujci" in se je "Wechselzone" toliko hitreje zaprl.

Poziranje za fotografinjo Kristino
Plavanje je bilo z neopreni, saj je bilo jezero zelo mrzlo. Štarti so bili kar štirje.

ponedeljek, 3. junij 2013

20. študentski tek na grad 2013

Tudi letos sem se udeležil Študentskega teka na grad, čeprav nisem več študent. Letos je bil tek že 20. zapored, tako da nisem smel manjkati na tej jubilejni ponovitvi idiličnega teka iz srca prestolnice - Prešernovega trga čez Tromostovje na Ljubljanski grad. Trasa poteka po cesti mimo tunela na vrh, kjer pa je potrebno odteči še en krog po parku. Vse skupaj tako znaša 2,5km teka. Kaj teka, šprinta!

Štart 20. Študentskega teka na grad (foto: Goran Antley)
Tako kot že nekaj let, je bila na voljo tudi kategorija "občani", kamor sem se lahko prijavil, saj ne uživam več brezskrbnih študentskih let. Na žalost ali pa na srečo, kakor kdaj... Letošnja novost je bilo elektronsko merjenje s čipi, s čimer so se želeli organizatorji rešiti slabe volje tekačev v cilju, kjer se je vedno napravila nepopisna gneča, saj so morali v cilj prihajati eden za drugim. Pri množici 1500 ljudi zna to biti resen problem, če je teka konec že po 10ih minutah...  Če recimo v cilju zmorejo premleti enega tekača na sekundo, je pri 1500 tekačih to 1500 sekund in to delimo s 60 in dobimo minute in je to 25 minut. Tako da 25 minut v vrsti čakat najbrž ni zabavno. Še posebej, če nisi v kondiciji in si med zadnjimi in si brez vode, ker jo dobiš šele, ko pride skozi cilj...
No, v glavnem, elektronsko merjenje časa je takšen pripetljal preprečilo in pozdravljam to zadevo. Pa tudi vse je bilo zastonj, tako da pohvala organizatorju.

Evo, tu sem jaz, tale v beli majci in oranžnih supergah :) (foto: Unisport)
Na samem teku je pa bilo tako: štartal sem skoraj iz prve vrste, sem mislil, da na začetku ne bo treba tako šprintat, da pridem iz gužve, a sem se uštel. Že do prvega ovinka na 100 metrih je bilo skoraj 50 ljudi pred mano. Uf, tile študenti so čisto podivjani! Tja mimo tržnice in mimo tunela sem moral malo pospešiti, da sem se otresel gužve, mimo kitajske restavracije mi je bilo pa že malo hudo od hitrosti, tako da sem malo pomiril svoje konje. Takoj je bil že klanec, nekaj ljudi sem še prehitel, ena dva sta tudi mene, potem smo pa vsi dali v nižjo prestavo in počasi mleli in sopihali v klanec, ki ga ni bilo konec, ker se je tako vlekel, da je prav začel najedati živce in potem počasi sem zagledal vrh in sem skušal malo pospešiti, ker me je nekdo začel prehitevati, a mi ni šlo, nisem imel nobene hitrosti, kot nekakšen diesel brez turba in na ovinku pred vstopom v parkec na makadam sem slišal Kristino in Mira in mi je šlo na smeh, ker sem postal kar dobre volje, ker nekdo navija zame, tako da sem kar malo pozabil na slabost in sem lahko malo pospešil in na obratu sem še prehitel nekoga, a na zadnjem vzpončku proti cilju me je prehitel še nekdo drug, pa se mu nisem hotel dati, a noge se niso hotele vrteti tako hitro, kot sem dopovedoval možganom, tako da v ciljnem šprintu nisem mogel prehiteti sotekmece in sem bil kar malo razočaran, zakaj nisem mogel dati vse od sebe, ker sem v cilju samo globoko dihal, ostali okrog mene so pa popadali po tleh od utrujenosti. Sem jih pa potem prehitel, ko sem šel skoraj prvi do stojnice z vodo :)
Uradni čas pravi, da sem tekel 9:10.3 (9 minut, 10 sekund in 3 desetinke). Med občani sem zasedel 9. mesto. Lanski čas (9:25.7) sem zboljšal za 15 sekund, kar na tako kratki progi ni zanemarljivo. To je kar v redu. Letos tudi še nisem delal skoraj nič intervalnega teka in se mi je na koncu trase kar poznalo, da nisem imel hitrosti. Glede na trenutni čas (mesec maj) se ne obremenjujem z mojim slabšim tekaškim stanjem. Sezona bo še dolga in čaka me še veliko pomembnih triatlonov, kjer si želim doseči odmevne rezultate. Tale šprint na grad je bil tako malo za zraven - za hec. :)

Rezultati: KLIK

Za mano je zaostal tudi David - Avi Kadunc, tekač, ki je dal skozi že veliko tekaških pustolovščin in ki ima tudi lepo spletno stran. Rad spremljam njegove podvige in zapise na omenjeni strani in na tekaškem forumu.

nedelja, 2. junij 2013

Vzpon na Sv. Jernej 2013

Po veliki tekmi in "na izi" tednu, ki sledi oz. tednu skoraj brez treninga, namenjenemu regeneraciji, se mi je izredno težko zopet spraviti v sam proces treningov. Nič drugače ni bilo tudi po tekmi v Lizboni, ki sem jo imel v začetku maja. V tednu, ki je sledil po tekmi, nisem počel skoraj nič podobnega triatlonu, tako da sem sem po enem tednu počutil precej izven forme. Ampak čez 14 dni po Lizboni sem imel v planu že naslednjo tekmo Koroškega pokala z gorskimi kolesi, in sicer Vzpon na Sv. Jernej nad Muto, dne 18.5.2013.

Idilična pokrajina na Sv. Jerneju nad Muto (foto: Kalči)
Teden pred vzponom je bil precej deževen, tako da se mi je uspelo na kolo spraviti samo dvakrat. To pomeni 2x v dveh tednih oz. po triatlonu v Lizboni. Tale misel me je kar malo ustrahovala, ko sem se v soboto vozil proti Muti, kjer je bil štart vzpona. Kako se bom pomeril s fanti, ki so takorekoč vsak dan na gorskem kolesu, jaz pa kot kakšen turist le 2x v dveh tednih? No ja, zdaj bom spet gonil in bo to pomenilo že 3x v zadnjem tednu... To pa je že sprejemljivo :) Dober trening bo! Sem se tolažil. Pa vreme se je tudi lepo naredilo... Glavno, da bom užival in da se bom pomeril s koroškimi kolegi. Ganeshevci iz Maribora se bodo itak odpeljali naprej. Če hočem biti prvi na vasi, njih ne rabim prehiteti ;)